Včeraj sem se na obalo peljala z avtomobilom znamke Hyundai, ki me je pobral v Ljubljani. Ker nimam avta, in ker ne gre na obalo vedno nekdo, ki ga poznam, se moram po svoje znajti, da pridem tja. Cenovno je pa približno enako. Vsekakor pa ceneje in hitreje, kakor če bi šla z javnim prevozom na obalo. Zadnjič sem bila prav šokirana, ko sem izvedela, da z vlakom in avtobusom traja več kot dve uri iz Ljubljane do Kopra ali Portoroža. Še dobro, da obstajajo prevozi in prijazni ljudje s Hyundai ali drugimi avtomobili, da je dostop do obale bolj dostopen.

Edina stvar, ki je morda včasih malce nadležna, je ta, da se peljem z nekom, ki preveč govori. Mi je čudovito, če se pogovarjamo, ampak nekateri res pretiravajo. In tokrat se je zgodilo točno to. In to še na dan, ko sem potrebovala spočita ušesa, ker sem šla v studio, da nadaljujem svoj projekt s svojim mentorjem. Od trenutka, ko sem se usedla v Hyundai avtomobil, do izstopa ,voznik ni nehal govoriti. Sicer so bile teme, kar zanimive, ampak vseeno na za tisti dan. Za povrhu vsega si pa komaj prišel do besede, ker je imel toliko za povedati. Vožnja se je pa tudi posledično vlekla in kilometri kar niso šli naprej. Kakor, da bi se čas ustavil in pot do obale podaljšala. No, vsaj avtomobil Hyundai, je bil zelo udoben in nekako mi je po dobre pol ure uspelo na pol izklopiti vse. Ena od sopotnic se je angažirala v pogovor tako, da sem se jaz lahko popolnoma izklopila in ni mi bilo treba več razmišljati, kaj bom morala odgovoriti po petminutnem samogovoru, ko bo končno nekaj vprašal.

Po dobri uri se je vožnja, končno zaključila in prispela sem na obalo. Glava mi je odmevala od govorjenja in na srečo me je čakalo še deset minut hoje. Ravno prav, da se moja ušesa umirijo, preden stopim v studio in pozabim na neskončno govorjenje, ki je se dogajalo v Hyundai, avtomobilu dobro uro skupaj.

…

Read More