Kolikokrat mi je že kakšen prijatelj rekel, da moram poskrbeti prvo zase in šele potem za druge in spet sem dal prednost drugim in tako naredil sončne celice na streho mojim staršem in spet pozabil nase. Ko sem klical kolega, če bi imel čas, da bi ta dan prišel pomagat, če bi seveda sploh bilo kaj za pomagat, ker itak to naredijo majstri sami, je bil jezen, ker spet delam za druge. Lepo mi je povedal, da ni jezen, ker sončne celice delam staršem, vendar je jezen, ker jih ne delam sebi. 

Nikoli se nisem znal postaviti zase, vsem sem dal prednost, vsem sem pomagal. Danes vem, da to ni bilo prav, pa čeprav sem takrat bil jezen na prijatelja. Tako so moji starši dobili sončne celice, za katere sem plačal jaz, ker starši niso imeli toliko denarja. Bolj kot sem razlagal prijatelju, da starši to potrebujejo in da nimajo denarja, bolj je on meni govoril, da tudi jaz to potrebujem in sončne celice na strehi ne bom imel, ker bom denar dal njim. 

Leta so tekla in jaz sem postajal utrujen, izčrpan, brezvoljen, nisem vedel kaj se dogaja, seveda pa je bil tu prijatelj, ki mi je povedal resnico, ki me je zabolela v srce. Povedal mi je, da sem na nek način obupal, ker sem vedno samo dajal, sebi pa nič privoščil in sedaj si utrujen od vsega, ker sebi nisi dal nič. Ker so te besede še kako bolele, sem vedel da ima prav. Ker pa moj prijatelj ne bi bil pravi prijatelj, mi je on montiral za začetek sončne celice na mojo hišo, me prijel za rame in rekel, da je to naredil zato, da vedno ko jih bom videl, naj se spomnim, da moram stvari delati zase in da ni nič narobe, če kdaj komu rečem ne. Te sončne celice so me zaznamovale, prijatelju bom hvaležen do konca, jaz pa se prebujam in spet imam nasmešek na obrazu.