Balirka mi je ostala v spominu kot simbol pravega fizičnega dela.
Prvo poletje, ko sem pomagal stricu na kmetiji, je bilo pravo razodetje. Bil sem srednješolec, navajen mestnega tempa in sem si želel izkusiti nekaj popolnoma drugega. Med vsemi opravili, ki sem jih spoznal, me je najbolj fascinirala balirka. Do takrat nisem niti vedel, kako se iz razmetanega sena naredijo tiste popolne, tesno stisnjene bale.
Spomnim se dneva, ko mi je stric rekel: Danes boš zraven pri baliranju. Pogledal sem ogromno rumeno napravo, priklopljeno na traktor, in priznam, bilo me je malo strah. Balirka se mi je zdela kot pošast, ki požira seno in izpljune popolne valje. V resnici je bilo vse veliko bolj usklajeno in logično, kot sem si predstavljal. Ko sem sedel zraven v kabini in opazoval, kako stroj požira nabrano seno, ga stiska in zavija z mrežo, sem bil navdušen. Vse je potekalo v ritmu – zvok traktorja, premikanje polja, mehansko klikanje balirke.
Tisti dan sem prvič tudi pomagal zlagati bale. Naučil sem se, kako jih pravilno obračati, kako jih zložiti, da ne popadajo, in predvsem, kako hitro se moraš gibati, če hočeš držati tempo z ostalimi. Čeprav sem bil zvečer utrujen kot že dolgo ne, sem imel občutek, da sem naredil nekaj konkretnega. Balirka mi je ostala v spominu kot simbol pravega fizičnega dela. Tistega, kjer za sabo takoj vidiš rezultat.
Danes, ko se kdaj peljem mimo kmetij in vidim bale sena na polju, se spomnim tistega poletja. Ni šlo le za stroj ali za pomoč stricu, šlo je za stik z delom, zemljo, naravo. In občutek, da si bil del nečesa resničnega.
Včasih me kdo vpraša, zakaj bi mlad človek poleti pomagal na kmetiji namesto da bi užival na morju. Moj odgovor je preprost – ker takih izkušenj ne dobiš nikjer drugje. Balirka ni bila le stroj, bila je moj prvi stik z ritmom narave, s pomenom sodelovanja in zavedanjem, da za vsakim izdelkom, tudi preprosto balo sena, stoji delo, trud in znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo.…
Read More